1987 - 1995 (napisano 6. maja 2002 14:03:56)

Spodaj navedena in naslikana zgodovina je zgodovina od leta 1987 do 1995, ko so se začeli uspešni časi današnjega Veslaškega kluba Ljubljanica. Vse skupaj sem napisal, kot smo to doživljali mi, ki smo bili prvi v šoli veslanja po legendarni Savici. Torej gre za popolnoma subjektivno pripoved, zgodbo z naslovom "Kako postaviti veslaški klub in uspeti ali Zgodba o uspehu ljubljanskega veslanja". Dosti podatkov in zgodb morda ni čisto verodostojnih ali resničnih, toda tako sem si jaz vse zapomnil in tako bom zapisal.

Bili smo sošolci v Osnovni šoli Prule. Mislim, da se je pisalo leto 1986. Martin Lipnik, Jost Dolničar, Peter Mladinič, Peter Ocvirk, Gregor Geršak. Cela novejša zgodovina se začne nekega lepega dne, ko je Martin Lipnik, Joštov bratranec, prisopihal mimo klubske ograje in zagledal, da je tam ena velika hiša s čolni. Pozanimal se je in začel "trenirati veslanje" pri RCL. Čeprav smo večkrat simulirali, da gre za Rowing Club Ljubljanica, je šlo v bistvu za Rekreacijski center Ljubljanica.(Vedno smo bili precej jezni na ta RC, še posebno 3 leta kasneje, ko smo delali sklece in trebušnjake na snegu na Gradu in pri - 4 stopinjah kvihtali v hangarju, nosili smo pa majice Rekreacijski center... halo!? kakšna rekreacija neki). Potem je prikapljal Peter M., za njim Jošt, oba že bolj resna. Kasneje je prišel še tretji sošolec Črt Breskvar, ki je veslal z Joštom dvojca. Tam sta bila tudi Goran Medjugorac - Gogi iz naše paralelke in Kumar. Pred poletjem se je vključil Peter O., teden za njim pa Boštjan Bahovec in jaz, Gregor Geršak. Moj prvi dan je izgledal tako, da nas je Marjan peljal do Partizana Trnovo, kjer smo spravljali strešnike iz ene za podret načrtovane stavbe, nove strešnike za klub.Vsi smo bili sošolci in smo živeli čisto blizu kluba (Trnovo, Center, na Karlovški). Čez nekaj časa jih je od 14 fantov v našem razredu veslalo kakšnih 11. Veliko jih je odpadlo, ostalo nas je peščica. Peter Mladinič in Peter Ocvirk, ki sta bila manjša od naju, sta dobila dubla, midva sva dobila dvojca, Gogi je bil v skifu. Od čolnov se spomnim dvojca Krapa, ki ga je Marjan zrihtal iz parih čolnov :), dublov Č'belca in rahlo boljše Ljubljane, tekmovalna skifa sta bila DeFranz in Kljukec. Imeli smo še en meter širokega Kališnika in malo ožjo Gajbolino, ter športnega Letnika 1908, vsi so bili dilčaste (preklopne) gradnje. Od četvercev se je uporabljal Gig in dva četverca s krmarjem Trudko preklopne gradnje in Lidija, ki je bil paradni čoln, dostopen samo redkim izbrancem, četverec Jazon je že prhnel na konzolah. Kasneje smo podedovali tudi sestavljivega četverca , ki so ga Blejci vrgli za hangar. Njegovo špico imamo mi še vedno na vrtu na steni.Imeli smo veliko lesenih scull in še več lesenih riemen vesel (od bivšega osmerca, četvercev), ki pa so bila precej zastarela (z medeninastimi šlingami in usnjenimi manšetami, ki smo jih mazali z mastjo). Barvanje in šmirglanje lopat je bilo običajno opravilo. Koze so bile take, kot jih imajo na Bledu, le da so bile rdeče modre. Sem prepričan, da so v zgodovini Blejci od nas kopirali dizajn. Naši trenerji so bili Marjan in kasneje Mišo, pomagali so pa Maja in Robert ter včasih Mare. Čez zimo smo gosotvali v Partizanu Trnovo, kjer se od vsega skupaj spominjam samo uteži in uteži. Izvlekov največ.

V prvih letih smo se udeleževali regat v Izoli, Prvomajske na Bledu, v Mariboru in Beljaku.

Najin Krap, še preden smo ga pobarvali na sivo (sivi vzhodnonemški Vebi so bili takrat precej zakon). Od leve Pero Ocvirk, Joštova rit, Marjan, Gregor in Italijan, ki ne more verjeti, da nekdo tako škatlo vesla.

Trikrat smo bili tudi na pripravah v Bohinju, kjer smo veslali in se zelo fino imeli. Jaz sem bil tam dvakrat, od tega eno leto v taborniški Gozdni šoli v šotorih. The time of my life. Vstajali smo zgodaj zjutraj, tekli do Savice, se umili, skakali zajčje poskoke do žičnice na Vogel in tekli na zajtrk. Trener Marjan je vedno delal vse z nami. Po zajtrku smo veslali, po kosilu še enkrat. Čolne smo nosili kakšnih 200 m po cesti do obale jezera, kamor smo stopili v ledeno vodo z bosimi nogami. Doživetje in pol! Mišo in Marjan ter ostali so skrbeli za dobro zabavo in nas pazili. Res lep spomin iz otroštva, ko smo se tako spoznavali s tabornim ognjem, s tišino jezera zgodaj zjutraj, z rahlo meglico pri Sv. Janezu in prvimi napornimi treningi.

Mi na Kobli, ko smo bili na požrtiji pri sponzorju :) Penzion Janezu v Bohinju. Mišo je bil naš glasbenik in boem. Marjan pa naš portnik, ki je vedno tekel z nami. Dobro so tudi vidne bele nogavice z napisom Burlington, ki jih Gregor ponosno kaže, ha ha ha. Klemen je očitno še mulo (10 let).

Stroški za regate so šli v večjem delu iz osebnih žepov naših trenerjev in prijateljev s kluba ter seveda staršev. Prikolica je bila pretežka, vesla smo imeli v lesenih nosilcih na prikolici, kombija nismo imeli. Prikolico so ponavadi peljali Marjanov golf, Geršakovi, Dolničarjevi ali pa Cic s kluba z Wartburgom. Po tekmo smo skoraj vedno odšli na piknik. Regata je bila absolutno nekaj veličastnega in pravo doživetje in za nas mulce praznik. Tekmovalno smo bili sicer vedno zelo zadnji ali pri zadnjih, samo uživali smo neskončno. Prva regata, oplemenitena z medaljo, je bila v Izoli 1988. Bila sva odlična druga z par minutami zaostanka za predzadnjim.

Napihnjena Jošt (15) in Gregor (14), odlična druga v dvojcu na mednarodni regati v Izoli. Jaz pionir, Jošt prvo leto mlajši mladinec, vlekla sva na 1500m, ker dvojca za pionirje pač ni razpisanega, (mladinci so imeli takrat na 1500 m). Trenirke imava obrnjene narobe, da se vidi napis RC Ljubljanica in Medex. Ljubljanska banka je tudi dala nekaj drobiža (zrihtala moja mami). Trenirke smo nosili s ponosom, edino hlače so bile totalno prevelike in smo jih vrgli.

Kasneje smo dobili na uporabo Renault Espace, dobili smo prve Loewe čolne, prve anorake (Penzion Janez, Bohinj), prve cunje. Pridružili so se nam mlajši bratje Grega Ocvirk, Nil in ostali. Bili smo ta hudi šminkerji. Počasi smo se tudi naučili veslati. Marjana je zamenjal Mišo, Marjan je zamenjal večji del kluba za Mihelo :), Mišo in Maja pa sta postala zaresen par. Mišo se je resno vrgel v planiranje treningov, dobivali smo jih lično naprintane na paprju. Splošna značilnost je bila, da je bilo precej šprintov in vlečenja (vsak teden vlečenje vsaj dvakrat med tednom).

Leta 1987 smo se udeležili Državnega prvenstva v Zagrebu. Še danes mi ni jasno, kako sta nama Mišo in Marjan uspela zrihtati popolnoma novega dvojca Empacher od koprskih šampinjonov Klačarja in Črnaca, oz. od Radujkota. Bila sva neskončno ponosna z vesli z državno zastavo, jaz še zadnje leto pionir, Jošt prvo leto mlajši mladinec. In to s plastičnimi vesli in novim Empacherjem. Koprčani so bili precej nervozni, ko sva odnesla najnovejši čoln v državi dol do splava na Jarunu. Po moje so se kasneje pomirili, ko so videli, da znava. Bila sva sicer zopet zadnja, toda tokrat sva se že borila s tekmeci. Radujkotu in trenerju Marku Mizeritu sva se šla kasneje zahvaliti. Minilo je drugo leto najinih tekmovanj in čisto vse tekme sva bila zadnja! Oba Petra sta bila v dvojnem dvojcu precej bolj uspešna in sta počasi začela zbirati medalje.

Pozor! Poleg že prej predstavljenih trenirk smo dobili tudi plastično adidas majico z napisom RCL, (ki pa je hitro šel dol) in še majico za trening, ki sem ji jaz s krtačo zdrgnil stran napis Medex.Kasneje smo si sami kupili tudi bele adidas hlače in to je bila uniforma ljubljanskih veslacev, bele hlače in modra majica. Lopate vesel so bile pobarvane v Savicinih barvah, Diagonalno razdeljena lopata, zgoraj bela, spodaj modra.

Tipična uniforma ljubljanskih veslačev. Mišo trener dobiva poročilo s proge. Klemen, stoječ v značilni pozi, se uči prvih korakov veslanja.

Leto 1989 je bilo leto Obada, najinega plastičnega čolna iz Kopra, ki smo ga prebarvali na belo barvo.Postala sva konkurečni čoln in že sva začela prehitevati druge tekmece. To so bili časi dvojca brez Čop-Žvegelj in kot po naključju sva ju vedno dobila v skupino na predtekmovanjih večjih tekem, da sva lahko lepo izpadla. Velika tekma je bila takrat Prvomajska na Bledu, saj je bilo samo med mladinskimi dvojci okoli 30 prijavljenih posadk iz cele Jugoslavije. Prvič smo videli ergometer. Imeli so ga Koprčani v študentskem naselju. Na 2000m sva vozila Jošt (prvo leto mladinec) 6.59, Gregor (zadnje leto mlajši mladinec) 7.05. Pravzaprav ni bilo slabo.

Midva (Jošt 17, Gregor 16) v Mariboru po končani regati. Najbolj naju je bolelo, da sta naju prehitela tudi konkurenta obeh Perotov iz dubla, Koprčana Malnar in Runko (zgornji čoln), ki sta se za foro usedla v dvojca. Grrr! Ampak sva potem še bolj zagrizeno trenirala. Desni čoln sta Mitja Griparič in XYZ. Naslednje leto sta bila Malnar in Runko v dvojcu brez in najina direktna konkurenta. Večkrat sta veslala v četvercu s Čopom in Žvegljem. Na Alpe Adrija regati v San Giorgio Di Noggaro je Janša posedel v čoln z šampinjonskima Blejcema naju. Čast in slava! Prehiteli smo tudi 4x, ker smo zaradi edine prijave tekmovali z njimi.

Nekega sončnega dne smo sestavili strarodavni osmerec. Bil je iz treh delov (kasneje smo v šali razmišljali, da bi sestavili samo končna dva dela in tako dobili dovjec s krmarjem, ki smo ga potrebovali). Pojma nimam, kako smo se spravili notri. Jaz sem sedel nekje okoli 4, Za mano Peter M., za njim Peter O., pred mano Jost. Zraven so bili se Mišo, Marjan, ostalih se ne spomnim. Vem, da je bil krmar Arif, še ena maskota našega kluba, in da smo pri tromostovju dobili steklenico soka in kisle vode (=vode s kisom) od prijazne Ljubljančanke. In da se je krmar in prvih par veslačev blizu njega proti koncu začelo potapljati v vodo. Neskončne lep spomin!

Leta 1989 je Bled gostil svetovno veslaško prvenstvo. Tudi nas, Jošta in oba Perota, morda celo Blumija, ki se nam je priključil takrat enkrat, so uspešno uturili med organizatorje in smo bili v čolnu na cilju, oz. oboroženi z megafonom pri otoku smo prepovedovali tekmovalcem, da bi šli čez progo. SPali smo nekje na Bledu in uživali med zvezdami svetovnega veslanja. Kot priboljšek so nam pokazali tudi dvojnega trojca (na sliki).

Konec leta 1989 smo v okviru sredstev namenjenih za SP na Bledu dobili prvi nov čoln = dvojni dvojec Filippi Trudko s plastičnimi sivimi dreissigacker vesli. Noro! Tik preden je dubl prišel, je Ocvirk nehal z veslanjem. Še danes je Trudko eden najbolj priljubljenih na klubu. Hkrati se je s prihodom Mire Fatur na klub začelo drugačno obdobje. V 1990 so začeli prihajati čolni in vesla (Loewe skifi Viktor, Hektor in Gigec, modri loewe je bil praktično privat kupljen s Geršakovim in Faturjevim denarjem, Janez dvojec brez Veb, dvojec/dubl Loewe, četverec Aleš pa so zrihtali še Mišo in Marjan, in sicer iz podstrešja nekega civilista), ergometri (A in B, kasneje tudi ergometra C in D). Loewe dvojec, ki je bil namenjen nama, pa ni bil OK, ker je bil za trening, in Gigec sta prišla razbita in ju je naš mojster za plastiko, les in čolne Marjan zrihtal, da še danes služijo namenu. Hkrati je Marjan zares lepo obnovil Gajbolino. Državno prvenstvo je bilo v Beogradu, na Adi Ciganliji. S sposojenim Empacherjem sva bila četrta, kar je bilo svojevrstno presenečenje (Čop-Žvegelj sta bila prva in nato na MSP tudi prvič svetovna prvaka). V skifu je bil Robert Blumauer - Blumi, v dublu pa oba Perota.

Leto 1990 je bilo leto, v katerem se začne uradno leto prebujenja ljubljanskega veslanja. Postali smo dobri, bili smo hitri. Mladinič in Blumi sta bila v skifu za mladince in člane, midva v dvojcu. Bili smo na dvajsetih tekmah v sezoni in ne več samo na petih kot do takrat. Obiskali smo Trst, Pulo, Reko, Beljak, Bled, Zagreb, Maribor, Izolo, Koper. Med dvojci sva bila med prvimi v Jugoslaviji (v Beljaku sva predse spustila samo eno zagrebško posadko, ostali so bili za nama). Takrat se nam je pametno zdelo, da bi poskusila dvojca s krmarjem, ker sta bila v dvojcu brez očitno premočna Čop-Žvegelj. Sposodili smo si čoln iz Reke, pri čemer je moral Marjan kompletni čoln obnoviti. Najin krmar je bil mali Ivan Plantan in že smo šibali. Verjetno najinih 65 kg ni zadostovalo, saj sva bila spet četrta. Je pa takrat že širša veslaška javnost videla, da nekaj nastaja iz nas iz Ljubljane. Najbolj se spomnim po tekmi Žveglja, ki je prišel k meni in me vprašal, zakaj nisva bila v dvujcu brez. Očitno je tudi on mislil, da bi lahko bila kar hitra. Zaradi tega sem se počutil še posebno ponosno. Mladinič je bil odličen v skifu. Na Prvomajski je peljal v Hektorju z lesenimi vesli 7:15, pri čemer je mimogrede potolkel še laboda na štartu.

Leto 1991 je bilo zame zanimivo, saj sem bil edini še mladinec. Peter in Jošt sta bila že člana in sta veslala dubla, ki pa ni bil nič posebenga. Mene so vrgli v mariborski mladinski dvojni četverec z Andrejem Krambergerjem, Borutom Hanjrihom in Lukom Simončičem. Veliko časa sem preživel v Mariboru (z vlakom in busom do Bresternice), spal sem pri najsimpatičnejši družini na Štajerskem, pri Simončičih. Spoznal sem trenerja Dušana Juršeta. Veslal sem na eni dvodnevni regati (Prvomajska) skif, dubl in scul četverec = 6 tekem v dveh dneh! Spoznal sem scull veslanje, spoznal sem visok tempo. Videl sem tekmo v Celovcu, odločilno tekmo v Brnu. Nismo bili zadosti dobri za na svetovno prvenstvo, smo pa pokradli štiri zastave, ki so plapolale nad regatnim centrom v Brnem. V Mariboru sem se imel silno lepo. V Ljubljani je blestel Alen Fatur v skifu, saj mu niso mogli najti partnerja za v večji čoln, ker je bil enostavno premočan, poleg tega pa težak pubertetnik, a ne, Alen? :). Marjan in Mišo sta počasi zaključevala trenersko kariero. Najprej Marjan, potem Mišo. Menda zaradi nekih nesoglasij z Miro. Do nas ni nikoli nič prišlo, tako da so nam vse spretno skrili in niti nismo vedeli, da se nekaj resnega dogaja na klubu. Na koncu smo ostali z Marjanom, Miro Fatur in s starši.

Leta 1992 se je nazaj vrnil Marjan in z Joštom sva se spet usedla v dvojca, ki ga miselno pravzaprav nikoli nisva zapustila. Pero je dobil novega Empacherja. Vsi smo bili člani, znali smo veslati in začeli smo dozorevati. Prič v zgodovini sva veslala kombinacijo, takrat četverca s krmarjem za člane na Mednarodni regati na Bledu - s Koprčanoma Griparičem in XYZ. Naš krmar je bil Davor Mizerit.

Ljubljančani smo bili tudi večji del odprave mlade države Slovenije na Svetovno prvenstvo za mlajše člane (NC, SP U23) v Stratchclydeu pri Glasgowu. Takrat je bil to še Match des Seniors, naslednje leto so tekmovanje poimenovali Nations Cup. Dvojec brez in lahki skif iz Ljubljanice in David Greif iz Maribora v skifu. Trenerja sta bila Marjan in Jurše. Treba je bilo določiti nove barve na veslih, nove drese. Zelo pametno so takrat naši funkcionarji prevzeli pravkar odstranjeno Vzhodno Nemčijo in prevzeli njene barve. Tako imamo danes slovenske drese, ki imajo modre hlačke, bel zgornji del z diagonalno slovensko trobojnico (NDR je imela črne hlače in bel zgornji del z diagonalno nemško zastavo), lopate so bele s trobojnico (enako so bile nemške). Konec leta 1992 so se pojavile tudi sekire - Big Blades, ki so osvojile svet - naši reprezentati v Barceloni na olimpijskih igrah so peljali poleg sekir na regato tudi navadna vesla. Ta niso bila od takrat naprej nikoli več uporabljena. Midva sva bila prva v malem finalu na neskončno velik valovih, Mladinič pa odličen četrti. Po vrnitvi v Ljubljano se je veliko spremenilo. Dobili smo bogata darila in sprejem doma je bil nor. Kot da bi se vrnila z Olimpijskih iger z zlatom v žepu. Lepo.

Potem je prišla zima in odšel še Marjan. Prišli so Nenad Pilipovič, Boris Črnac iz Kopra, Igor Božeglav. Študirali so v Ljubljani in nam pomagali, največ Boris, ki pa je žal moral iti nazaj na Obalo. Je pa dobro naučil in vzgojil ene par mlajših talentov, kot sta bila Klemen Geršak, Romina Štefančič in Tine Grden, prihajali so še Vlasta Mižigoj, Mojca Adrinek, Petja Rogelj in ostali perspektivni, ki so pa na žalost prehitro nehali, recimo Dejan Gebert, Aleksander Jovanovski. Mi smo bili v bistvu tako brez trenerja. Z Joštom sva uživala, ko sva vsaj nekaj časa trenirala še z Arnetom Brejcem in Jako Jackom XYZ, ki sta tudi veslala dvojca. Vendar so nas naši Marjan, Mišo in Maja dobro naučili samostojnosti in nas to ni tako prizadelo. Tu je vmes posegel Miloš Janša, ki nam je noro pomagal. Vsak teden sem ga poklical po telefonu in povedal, kaj smo naredili in on je povedal, kaj naj bi delali naprej. Lepo 1993 smo preživeli sami, s pomočjo staršev, Mire in Miloša Janše smo se prebili še eno stopničko više. Vedno je nekako veljalo, da je Gregor tisti, ki ga bolj zanima trenerski posel od Jošta. Kasneje pa se je izkazalo ravno obratno. Skratka prvo leto sem jaz dobival treninge od Janše. Dobila sva svojega Empacherja "Savico". Peter Mladinič je nehal z veslanjem, vedno boljši pa je bil Alen v skifu. Midva sva se prebudila v dveh tekmah (Bled mednarodna in Dunaj), ko sva prvič v življenju (Jošt 19 let, Gregor 18 let) potegnila kot eden in držala kot eden do konca. Takrat ni bilo več poti nazaj. Vsaka tekma, ki ni bila odpeljana v tem stilu, se nama je zdela izgubljen čas. Edina iz Slovenije sva bila izbrana, da zastopava državo na NC 1993 v Ioannini, v Grčiji. Tokrat sva odšla na SP v čisto drugačni vlogi. Imela sva Empacherja (= 10 sekund pridobila na hitrosti), prej sva bila na štartu slaba, zdaj vedno prva. Imela sva Big Blades, natrenirana sva bila ful. Cilj je bil finale, ne več opazovati svetovno od daleč. Šli smo Mira Fatur, ki je bila prvič na taki prireditvi in Alen kot maser in prijatelj ter midva, brez trenerjev, brez izkušenih veslaških delavcev... Zanimivo je bilo, da sva bila vedno zelo dobra na štartu. V Ioannini pa sva imela zelo slab štart, zato pa fenomenalnih zadnjih 500m (vedno hitreje kot vsi ostali na prvih 500 m). Vedno sva jih vse pobila na 1500 m, kjer sva ponavadi vedno crknila. Iz repesaža sva prišla v finale, izločila sva Nemce, Veliko Britanijo. na koncu so bili prehitri Italijani, Rusi in Latvijci. Škoda. Prehitela sva Romuna in Jugoslovana (Nikola Stojič in Andreja Vasilijevič, najina velika kolega). Sprejem na klubu ni bil nič posebnega, ker ga sploh ni bilo. Mira je bila z nama na SP U23 in nihče ni organiziral ničesar. V bistvu naju je precej prizadelo, ker nihče niti vedel ni, da sva v Grčiji. Še cele tedne po svetovnem se nama je zdelo trapasto. Ker konec koncev sva bila oba taka, da se nisva hotela hvaliti, če res nisva nekaj posebnega naredila. In takrat sva nekaj končno naredila. Za sekundo nama je ušla medalja in dozorela sva v prava tekmovalca. Na klubu pa nič. Eh, pa drugič...

Jeseni smo odšli na regato v Maribor. V konkurenci dvojcev sta bila prijavljena samo dva čolna. Midva in Blejca Jani Klemenčič in Sašo Mirjanič - Buzdo, (ki je kasneje umrl v prometni nesreči in po katerem se imenuje tradicionalna tekma četvercev brez na Mednarodni regati na Bledu). Z obema sva se srečevala že na številnih treningih na Bledu, na tekmah po Sloveniji in zunaj. Že od časov dvojcev Kraševec-Janša, Čop-Žvegelj, Mujkič-Prešern je veljalo, da je dvojec brez blejska paradna disciplina in da nihče ne more biti boljši od njih. Takrat sva bila boljša! Jani in Buzdo sta naredila boljši štart, vendar sva ju dohitela. Potem sva ju začela prehitevati in sta nama začela delati škarjice. Upočasnila sva in naredila velik ovinek in bila še vedno tako hitra, da sva ju začela obhajati. Spet sta nama naredila škarjice. Ko sva ju zopet začela prehitevati, sta se ustavila in Ljubljanica je v dvojcu brez krmarja premagala Bled. V čolnu je bil fotograf, ki naju je slikal. Povsod je pisalo o senzaciji, kako sta mlada Ljubljančana prehitela pol bronaste posadke iz Barcelone 1992. Bila sva v časopisih, v Slovenskem almanahu 1993, itd. Resnica je bila, da oba ista veliko trenirala, a vseeno - Blejci do takrat nikoli niso pustili drugega da zmaga! To je bil lep dan.

Za konec sezone smo šli na fino 500 m šprint regato v Velikovec. Poleg dvojca smo pobrali tudi mix dubl z Romzi, kajneda.

Z Romino sva dobesedno pojedla vse ostale tekmovalce. Ženska ima tak štart in tako vleče, da je bilo veselje slediti. Noro, vsaj enkrat v življenju sem videl, kako je, če si 100 m pred vsemi ostalimi in vseeno goniš, kot da si zadnji.

Božo Benedik nama na Mednarodni regati na Bledu podeljuje medaljo.

Leto 1994 je bilo posebno zame, ker je nehal z veslanjem Jošt. Zaradi hrbta, zaradi kolen. Prelevil se je v trenerja, od mene je prevzel Janševe treninge in bil v bistvu tudi moj trener, kar je izgledalo malo smešno. Alen je bil že prvo leto član in zato je bila edina logična posadka dvojec brez Geršak-Fatur. Jošt je začel spoznavati lepote in težave trenerstva na mladem rodu, Romini, Vlasti, Klemenu, Tinetu... Blumi je veslal skifa in bil že dober, prvi izmed Ljubljančanov je odšel tudi na tekmo v Luzern, kot kvalifikacijsko tekmo za pravo SP. Midva z Alenom sva se v bistvu hitro ujela in bila še kar hitra. Sem bil pa jaz precej neznosen soveslač. Bil sem res zelo natreniran, saj sem delal celo zimo kot žival, dobro sem obvladal tehniko in bil sem izkušen. Alen je moral prestopiti iz scull v riemen, moral je biti štroker, bil je prvič v članski konkurenci in se je moral boriti na vsaki posamični tekmi s hitrimi tekmeci. In namesto, da bi mu vsaj jaz dal oporo in mir, sem mu še jaz težil za vse probleme s tehniko in borbenostjo, ki sva jih imela. V bistvu je zelo hitro dojel tehniko, bil je neprimerno bolj močan od mene, le navajen še ni bil tekmovanja med člani. Bila sva pa absolutno najboljša na štartu, (kar seveda ne pomeni tudi dobre cele proge:-).V Parizu 1994 sva bila poleg Erika Tula v skifu edina predstavnika Slovenije. Bila sva osma, druga v malem finalu. Erik je bil tretji. Na koncu leta je Alen nehal z aktivnim veslanjem. Medalji sta dobila Avstralca, ki sta danes ena izmed boljših veslačev sveta (Stewart) in Norvežana. Značilno za vse štiri je bilo, da so bili enojajčni dvojčki.

Dve moji priljubljeni sliki. Pa ne zaradi reklame za Marlboro ali celo VK Bled. Na levi se lepo vidi pogled, ki sem ga jaz gledal kakšnih deset let. Zelena Ljubljanica z Gradom v ozadju, dvojec brez krmarja neslišno drsi po vodi, zaraščeni bregovi. Na desni sliki se pa vidi, kako so mene gledali teh deset let. Midva z Alenom sva slikana v Savici 1 z lesenimi ročaji na veslih.

Druga regata na Ljubljanici. Voda je bila previsoka, zapornica odprta. Grbo se je navil z lesenim skifom okoli stebra in tekma je bila prekinjena. Trener Jurše ni bil ravno vesel, veslači pa ravno tako ne, ker se je regata nadaljevala na ergometrih. So pa vsi dobili praktična darilca, kar še vedno razlikuje našo regato od katerekoli druge v Sloveniji. Upam, da nikoli več ne bo takega organizacijskega kiksa, kot tisto leto.

Slovenska reprezentanca na NC v Parizu - vodonoša Jan Fatur, Gregor Geršak, trener Vlado Krulčič, Alen Fatur, bronasti Erik Tul, v ozadju pa Pepelkih grad (Disneyland Paris). Za kamero vodja poti Mira Fatur.

Pisalo se je leto 1995. Alena ni bilo več, Jošt je bil trener, z Blumijem sva bila precej nekompatibilna, čeprav sva veliko veslala skupaj. Preostal mi je samo skif. Tega sem preveslal preveč in mi je že škodilo. Bil sem komaj srednje dober, enkrat me je Blumi celo prehitel na 2000 m, čeprav je bil on lahki veslač, jaz pa težki (74 kg). Na srečo je bil sestavljen četverec s krmarjem za NC v Groningenu na Nizozemskem. Mene so si zamislili kot štrokerja in me na vsak način silili v raznorazne kombinacije, dodali so mi ene par mladcev. Na koncu smo odšli Gorazd Slivnik (Bled), Tomaž Katrašnik in Rok Jevševar (oba Maribor), Marko Janša je bil krmar.. Ostali potniki - Jaka Dobaj, Miha Janša -Mkc, Iztok Nipič - Štef, Erik Tul.

Gregor se važi s celo težo (75 kg) pritiskajoč na vesla četverca s krmarjem. Ostali člani posadke so odšli jest. Zanimivo je bilo, ko ni bilo možno ravno idealno nastaviti četverca, ker sem moral biti jaz z levim veslom na štrokerju in vilice srednjih dveh veslačev niso bile zadosti dolge. Malo smo pogoljufali in je kar naenkrat šlo. Bili smo res ena prava ekipa; močni, veliki, težki, vedno smo potegnili skupaj kot eden, tempo smo vrteli okoli 40.... šala!!

Dvojni dvojec Robert Blumauer - Gregor Geršak na pripravah na Dolgem otoku pri Zadru in na prvomajski na Bled.

Leta 1995 je Jošt že preživel prvo resno sezono kot trener, tudi drugi trenerji so ga bolj spoznali in začeli upoštevati. Ljubljanski klub je bil oborožen s tremi precej dobrimi posamezniki. Romino, ki ji ni bilo para med ženskami in polovico moških njenih let in Tinetom in Klemenom, ki sta veslala dvojca. Potem se je začela pisati zgodovina, ovenčana z medaljami, ki smo jo mi skromno začeli.

Danes je Veslaški klub Ljubljanica eden bolj uspešnih klubov v državi. Še vedno temeljimo predvsem na prostovoljnem delu in veselju dela z mladimi. Vse finančne operacije vodi "mama Mira", pomaga nam Alen, trenerske posle opravljamo Jošt, Lali, Klemen, Peter Rehberger in jaz. Leta 1997 sem prvič odšel na MSP z našim dvojnim dvojcem Petjo Rogelj in Mojco Adrinek, leta 1999 pa sem posvetil celo leto mojemu četvercu Igor Ronchi, Blaž Kovač, Matej Rigelnik in Rok Ponikvar, od katerih sta zadnja dva tudi prišla na svetovno v kombinaciji z Blejcema (nam trem nista prinesla niti majice s svetovnega v Plovdivu ! :). Skupaj smo preživeli zimo, priprave v Kopru, priprave v Skradinu, treninge in testiranja na Bledu. Imeli smo se fino in postali so veslači za prihodnost Ljubljanice.

Priprave v Skradinu. Gregor odpotuje s krdelom mladcev, z dvema dvojcema le za njih in novim četvercem. Sestavljali bomo četverca brez za MSP! Blejski četverec je enako hiter. Torej bomo mi natrenirali bolje. Leva slika nas kaže v starem Citroenovem kombiju na poti na trening. Rok je skrit za mano. Desna slika prikazuje četverec v akciji, posnet iz našega trenerskega črnega gumijastega čolna.

Pogled iz priprav v Skradinu, blizu slapov Krke. Petja v zgodnje pomladanskem soncu in Gregor v bundi na gumenjaku.

Neke zime smo odšli na priprave na Pokljuko, kjer so si v hotelu, kjer smo spali športni zajtrk predstavljali kot jajca s slanino in zasko. Vreme je bilo grdo, tako da smo se po enem treningu preživetem v kleti hotela, kjer so tamali skakali na klopce in delali sklece na ploščicah, hitro spokali domov. En večer smo preživeli v radovljiški diskoteki, kamor sem jih peljal, nadobudneže. Od leve - Petja, jaz, Mojca, Tine, zdraven je bila še Romina.

MSP v Hazewinklu leta 1997. Ženski dubl Mojca-Petja sta zasedli 11. mesto.

Nekaj zanimivosti o Romini

Romina Štefančič, imenovana tudi Romzi. Malo čez 180 velika, malo čez 70 kg težka temnolaska z bleščečim nasmehom. Že ko je bila pionirka in mlajša mladinka, je bila precej boljša od vseh ostalih ženski pri nas, (ki jih resnici na ljubo res ni bilo veliko). Bila je vedno prva in vedno najboljša. Prehitevala je SLovenke, Italijanke in Avstrijke. Že kot zadnje leto mlajša mladinka je kot prvi ljubljanski mladinec nove dobe odšla na MSP v Muenchnu. Takrat je bil Luka Špik zadnji v A finalu, ona je zmagala v B finalu. To leto je bilo tudi leto, v katerm sta se Jošt in Romzi skupaj začela spoznavati z velikimi tekmovanji in problemi treningov na tako visokem tekmovalnem nivoju. Na ergometru je bila, mogoče je pa tudi še, najboljša ženska na svetu v svoji kategoriji. Mislim, da njen stari rezultat 21.45 na 6000 m sam zadosti vse pove. Na 2000 m se mi zdi, da je potegnila 6:38! Naslednje leto v Poznanu, ko je že bila mladinka, je dobila bron. Leto kasneje, 1996 pa je na Škotskem postala svetovna mladinska prvakinja. Potem je nanizala še ene par uvrstitev na člansko B svetovno, tudi eno medaljo je dobila v Hamburgu 1998 in zaradi tega kot nagrado dobila obisk pravega, absolutnega članskega prvenstva v St. Chaterines v Kanadi. Tekmovala je v Luzernu, bila v prvi pošiljki ljubljanskih veslačev v Piedelucu, bila je kandidat za Olimpijske igre v Atlanti, itd. Vsekakor zvezda našega kluba. V članski konkurenci je imela težnje po pravi profesonalizaciji in življenju za veslanje, ne veslanju za življenje, ki jih pa naš klub ni mogel in ni hotel nuditi, saj bi to podrlo amaterizem, na katerem je cel klub zgrajen. Zaradi tega je bilo veliko trenj z nami, s trenerji in vodstvom. Trenutno študira nekje v severni Ameriki, točno kje pa ne vem, ker se ne oglaša prav dosti. V bistvu jo imamo kljub vsemu še zelo radi, pa ne toliko zaradi Romine-veslačice, ampak bolj zaradi Romine same. Zelo smo veseli, da je končno našla svoj prostor pod soncem, da uživa v Ameriki, kjer se lepo počuti in kjer so ljudje, ki se lahko enakovredno merijo z njo. Tudi ona bo prišla nazaj :-)

Nekaj zanimivosti o Tinetu in Klemenu

Klemen Geršak je bil že kot pionirček drugačen od ostalih. Veslal je skifa in bil precej uspešen. Bil je prvi ljubljanski veslač nove dobe, ki je bil v kombinaciji z Blejcem (dvojni dvojec z Jernejem Slivnikom). Leto dni mlajši od njega je Tine Grden. Tine je veslal v dvojnemu dvojcu s Tihijem, potem malo nehal, potem se je pa za vedno vrnil na klub. Ko ju je Marjan posedel v dubla, smo vsi videli, da bo to nekaj posebnega. Klemen ni vihal nosu nad leto premladim Tinetom, Tine je bil močan in zanesljiv za svoja leta. Leta 1994 sta bila stara 15 in 16 let in sta bila člana nenormalno dobre generacije mlajših mladincev v Sloveniji. Na Prvomajski regati je 5 čolnov prišlo v eni sekundi preko 1500 m v času okoli 5 min. To je še danes zavidanja vreden rezultat. Deset tako izenačenih in kakovostnih veslačev - kakšna generacija bo to, smo si mislili... iz te generacije je prišel Luka Špik, Gregor Sračnjak, Klemen in Tine, Gregor Novak... Ko sta se za zabavo en teden pred Beljakom 1993 Klemen in Tine usedla v dvojec brez krmarja, je bilo vse jasno. To je dvojec, ki smo ga čakali ! V enem treningu sta veslala, kot bi veslala že par let skupaj. Na regati v Beljaku sta bila med mladinci noro hitra. Zdi se mi, da sta bila druga. Tako smo ju presedli v dvojca brez in z njima dobili enkraten čoln za svetovno prvenstvo v Poznanu 1995. Oba z Joštom sva bila prepričana, da gre za čoln, ki se kljub mladosti lahko bori za medaljo. Bila sta izvrstna kombinacija - Tine močan in borben, Klemen zanesljiv in dober v tehniki. Ko sta potegnila, sta potegnila skupaj. Celo sezono sta se borila za mesto v reprezentanci z Blejcema Pirihom in Sračnjakom in bila boljša! Na žalost je kakšna dva tedna pred MSP Klemen zbolel in imel angino. Delno pozdravljen je odšel na Poljsko. Bila sta deveta. Malo razočarana, a bogatejša za ene izkušnjo. Naslednje leto sta začela v dvojcu hitro, kot še nikoli. Spet se je začela zagrizena borba z obema Blejcema. Tokrat sta večkrat zmagala Blejca in odšla na MSP v dvojcu. Klemen in Tine pa sta sedla v četverca brez s Petrom Mizeritom in Andrejem Hrabarjem. To je bila spet čudna politična odločitev, saj sta bila Koprčana kakih 15 sekund za našim dvojcem. Toda vsi štirje so bili podobnih postav, podobnih misli. Trenirali so v Ljubljani. Tudi to je bilo nekaj novega, prvič je Jošt treniral veslače drugega kluba in bil trenr reprezentančnega četverca. Fantje so se zelo razumeli tudi izven čolna. Štirje misleci, ki so trenirali na ovinkih Ljubljanice in vlekli na Blejskem jezeru. Bili so hitri. Na MSP sta Blejca dobila "samo" bron, naš, na hitrico sestavljen četverec pa je zmagal!! Za piškavih par mišjih dlak so prehiteli Avstralce in Nemce in postali svetovni prvaki. Tako je Ljubljanico dobila dve zlati medalji na MSP. Naslednje leto, leta 1997 sta naša dva izstopila iz dvojca, saj je bil Tine še mladinec, Klemen pa že prvo leto član. V istem položaju sta bila tudi Blejca Pirih in Sračnjek. Porodila se je bistra ideja, da bi dali mladinca v en, člana pa v drug čoln. Na žalost bi pa v vsakem čolnu en veslač moral zamenjati stran veslanja. Seveda sta bila to Ljubljančana! Tine se ni mogel prilagoditi na levo veslo in verjetno sta bila s Sračnjekom dva preveč podoba veslača, preveč močna v istem čolnu. Skratka, mladinski dvojec ni šel hitro. Popolnoma drugače je bilo pa s članskim dvojcem. Oba veslača sta bila precej suha in dobra tehnika. Že na prvi tekmi sezone v Zagrebu, ko so vsi veslali do tempa 33, sta oba mulca odgonila preko tempa 36 celo progo in pošteno mešala štrene najboljšim Hrvatom. Celo Janša je bil navdušen nad njima (skupaj sva so vozila ob progi). Ker pa z mladincem ni bilo nič, je že skoraj prepozno Janša spet sestavil svoj dvojec in rekel, da bo mednarodna regata na Bledu kriterij za NC 1997. Na isti regati je moral Tine dopoldne veslati levo stran za mladince in popoldne postavljati normo na desni strani s Klemenom, s katerim pravzaprav ni nič veslal celo leto!! Rezultat - Blejca sta odšla na NC v dvojcu (dobila tudi medaljo), naša dva pa sta zopet porabila izhod v sili - četverec s Koprčanoma. Leta 1997 se je tako ponovno sestavil zlati četverec. V Milanu so bili zadnji v polfinalu, ker je Klemen padel skupaj. To je bilo nastrašnejše doživetje mojega življenja. Klemen je vedno lepo veslal in ko so finiširali, je bilo čudno, ker je grdo veslal in imel usta odprta do tal. Takoj zatem, ko so šli čez črto, je Klemen padel čoln, kot da bi samo čakal odrešujoči pisk. Reševalci se niso hitro premikali, ko pa so prišli, jim je še padel iz rok v vodo. V paniki sem zagrabil kolo in oddivjal s tribun v reševalni center, kjer je Klemen že ležal na bolniški postelji. Njegovo celo telo je bil en sam krč. Vse mišice njegovega telesa so bile skrčene, obraz je bil ena sam bolečina in solze so mu tekle v potokih. Celo prsti na rokah so bili skrčeni, meča zakrčena. Izgledalo je grozno in res sem se zbal zanj. Zdravnik, ki se je ukvarjal z njim, pa je bil miren in mi je rekel, da gre samo za hiperventilacijo in posledično zakislenost celega telesa. Vročina, trema (in mogoče res tudi njegovo srce) so zdelali človeka, ki ima čisto zagotovo daleč najbolj tekmovalno glavo na našem klubu. Človeka, ki ni nikoli cincal, človeka, ki je vedno vlekel do konca (to sem spoznal v Mariboru, ko sva skupaj veslala dubla), do gume, do dile, do omedlevice. Potem je Klemo enostavno malo dihal svoj zrak, dobil infuzijo in čez 20 min že skakal jezen naokoli, ker mu zdravniki niso dovolili nastopa v malem finalu naslednji dan. Naslednje leto sta zopet veslala dvojca in na koncu pristala v četvercu brez z Mariborčanoma Sebastjanom Toplakom in Markom Iršičem. Spet so trenirali v Ljubljani, vendar se mi zdi, da niso tako pasali skupaj. Poznalo se je tudi že malo naveličanja drug drugega v ljubljanskem dvojcu. Po prihodu domov ju je poklical veliki trener Miloš Janša in ju želel videti skupaj v četvercu brez krmarja skupaj s tekmecoma Sračnjakom in Pirihom. Poskusili so in bili so hitri, zelo hitri. Menda so na Bledu postavljali čase, boljše od časov bronastega četverca iz Barcelone. Izvrsno so se ujeli, bili so visoko motivirani, spominjali so na četverec iz 1996. No, tega je bilo kmalu konec, ker je mami Geršak prepovedala Klemnu tekmovalno veslanje, par tednov pred tako želenim absolutnim svetovnim prvenstvom. Klemen je postal trener. Tine pa je nadaljeval še naslednja leta in prinašal domov medalje s svetovnih prvenstev, a nikoli ni bilo več enako, saj se je moral sam prebijati v kombinirane ekipe. danes je stalen član absolutne reprezentance Slovenije.